Tone Peršak
Evald Flisar: figura, ki odstopa in izstopa
Zahvaljujem se za čast, da smem spregovoriti nekaj besed na odprtju razstave ob 70. obletnici rojstva Evalda Flisarja, enega prav gotovo najpomembnejših slovenskih pisateljev zadnjih petdesetih let. Ni pogosto, da bi bili slovenski literati še za časa življenja deležni počastitev, kakršna je razstava o njihovem delu v tako elitni ustanovi, kot je Narodna univerzitetna knjižnica. Seveda so pomembni avtorji ob življenjskih jubilejih praviloma deležni bolj ali manj ustrezne pozornosti; največkrat gotovo dodatnih izdaj njihovih pomembnejših del iz preteklosti ali tudi novih del, s katerimi jih želijo založbe počastiti ob njihovih visokih življenjskih obletnicah. Počastitve, kot je razstava v NUK ali na kakšni podobno elitni lokaciji, pa so, kot rečeno, deležni samo avtorji, ki jih tako stroka kot tudi širša javnost uvrščata med najpomembnejše.
Evald Flisar pa seveda ni samo eden najpomembnejših slovenskih pisateljev in dramatikov, temveč je tudi umetnik, ki v marsikaterem pogledu odstopa od večine slovenskih avtorjev in vnaša v slovenski literarni pantheon nova merila uspešnosti in tudi sili ta pantheon v primerjave, ki niso povsem običajne, kar pa mu skladno s slovenskimi običaji ni vedno v prid. Je eden redkih slovenskih avtorjev, ki so se resnično uveljavili tudi v tujini in to ne samo s prevodi svojih del, temveč z deli, ki so bila napisana v jeziku okolja, kjer je živel, torej v angleščini in povrhu še v eni najpomembnejših svetovnih kulturnih prestolnic, v Londonu, kjer se je še posebej uveljavil kot pisec kratkih zgodb in radijskih iger za BBC.
Evald Flisar je brez dvoma največkrat prevedeni slovenski avtor, saj je doslej v 36 tujih jezikih izšlo kar 143 prevodov njegovih proznih in dramskih del, ki so na ta način dostopni približno polovici svetovnega prebivalstva. Pri tem velja izpostaviti zlasti dvoje ali troje poudarkov. Prvič, Flisarjeva dela so izšla tudi v nekaterih jezikih, za katere mnogi izobraženi Slovenci še nikoli niso slišali in se jim potemtakem zdijo eksotični, kot na primer amharščina, uradni jezik Etiopije, ki ga govori kar 75 milijonov ljudi. Drugič, prevodi Flisarjevih del so v določenih okoljih postali tako rekoč del nacionalne kulture, tako da se objavljanja njegovih proznih del ali uprizarjanja dram lotevajo sistematično in torej ne gre samo za informativne posamične prevode. Tako denimo v sosednji Avstriji nameravajo uprizoriti vseh 15 njegovih dram, vsako leto eno, in so jih doslej uprizorili 9. V Indiji imajo trenutno na repertoarju 3 njegove drame, po eno v New Delhiju, v Mumbaju in v Kalkuti (skupno število prebivalcev teh velemest presega 50 milijonov). Indonezijsko gledališče Amarta v Indoneziji ima načrt z uprizoritvijo njegove drame Enajsti planet obiskati kar tretjino indonezijskih otokov, kar je gotovo neizvedljivo, saj je naseljenih indonezijskih otokov nekaj čez 14.000! In tretjič, Evald Flisar je zelo verjetno tako uspešen v zelo različnih kulturnih okoljih predvsem zato, ker je za razliko od večine slovenskih pisateljev izrazito svetovljanski avtor oziroma avtor globaliziranega sveta, ki s svojimi temami in motivi praviloma ni vpet in zamejen v specifično slovensko okolje in specifično slovenske teme, travme in manije. Ali z drugimi besedami: teme in motive njegovih del, stiske in dileme njegovih junakov prepoznavajo kot svoje ne samo številni Slovenci, ampak tudi preštevilni tujci, saj gre očitno za stiske in dileme sodobnega človeka kjer koli na planetu in so zato Flisarjevi romani in drame enako zanimivi za bralce in gledalce ne samo v ZDA, Angliji ali sosednji Avstriji, ampak tudi v Indoneziji, Egiptu, Indiji, Etiopiji, na Japonskem in še marsikje. To pa je že kar nenavadno, saj gre za države zunaj Evrope, ki pripadajo zelo drugačnim kulturam in živijo dediščino drugačnih civilizacij, kar seveda predpostavlja precej bolj kompleksne pogoje za uspešno komunikacijo med avtorjem in bralcem oziroma gledalcem, kot to velja za bralce in gledalce v deželah na območju Evrope in severne Amerike.
Prizorišča Flisarjevih del, dram in romanov, so razmeščena po vsem planetu in teme ter motivi so univerzalni, pogosto kot obdelave t.i. večnih tem in motivov, značilnih za civilizacijo v najširšem pomenu besede, kot na primer motiv Odiseja, a hkrati očitno značilnih za bolj ali manj vsa okolja sodobnega globaliziranega sveta. Skratka, za bralce in gledalce širom po svetu in v celo tako eksotičnih okoljih, kot sem jih omenil, so Flisarjeva dela izjemno zanimiva ne zato, ker v njih prepoznavajo svoje lastne teme in motive, ampak tudi zato ker odgovarjajo na vprašanja, ki si jih zastavljajo tudi sami, pri čemer pa je tem bolj zanimivo, da se s tem srečujejo ob branju romanov ali gledanju iger avtorja, ki prihaja iz, kot že rečeno, zanje neznane dežele.
Po tej plati je Evald Flisar, romanopisec, dramatik in esejist gotovo nenavadna figura znotraj slovenske literarne srenje; na neki način verjetno daleč najbolj uspešen in nenavaden ambasador slovenske kulture in slovenstva v celoti. Figura, ki odstopa in izstopa. Morda je tudi zato, kljub nespornemu uspehu pri bralcih, v Sloveniji pravzaprav nekako ne povsem sprejet oziroma še vedno ne povsem naš, ker pač ne deluje in ni udeležen v slovenskem literarnem vrvenju na povsem tak način kot več ali manj vsi drugi, z izjemo do neke mere nedavno umrlega Tomaža Šalamuna.
