Izbor kritik - leposlovje
Selection of reviews - fiction
Čarovnikov vajenec
(roman, devet izdaj)
“Mojstrsko napisana pripoved o potovanju po skritih pokrajinah človekove notranjosti nam odkriva, da resnica ni Aristotelova sklad nost misli in stvari, tudi ne Kantova splošno veljavna sodba, ampak kategorija, katere odkritje pomeni bistven premik v odnosu do vsega obstoječega. In kdo ne bi rad iz orodja postal roka, ki ga vihti, se znebil suženjskega odnosa do stvari in suituacij, ki onemogočajo pot do spoznanja? O modrosti, kakršno razkriva Čarovnikov vajenec, je bilo napi sanih ‘e veliko knjig, mnoge med njimi so stare tisočletja, a nobena ni o njej spregovorila na tak način. Tudi o ljubezni smo prebrali na tisoče besed, pa kljub temu vedno znova jemljemo v roke Malega princa, kadar se hočemo spomniti njenega bistva.”
Helena Grandovec (v spremni besedi za 2. izdajo)
“Moraličen poduk Flisarjevega dela ni v uspešnem preboju iz niča v bit, marveč v nadvse poštenem in izkustveno partikulariziranem opisu poti, ki se konča s tantričnim fiaskom. Za to poštenost je treba dati Flisarju priznanje in več kot to: brez nje delo ne bi bilo umetniško in ne bi za sabo puščalo tistega grenkega okusa trajne nezadoščenosti; kakor da bi bilo bralcu odrečenega nekaj bistvenega, kakor da bi bila v njem ustvarjena praznina, mali nič, skratka, prostor, ki ga prej ni bilo. Ta prostor ostaja in po trajnosti takega ostanka se presoja umetniškost vsakega, tudi Flisarjevega dela.”
dr. Boštjan M. Zupančič
“Ukvarjanje s problemom razsvetljenja sodi med najčudovitejše in hkrati najbolj delikatne reči, še posebej v literarni obliki. O tem namreč nikoli ni mogoče povedati ničesar dokončnega in zavezujočega, ker je razsvetljensko izkustvo neprevedljivo v racionalni jezik, predvsem pa neprenosljivo, vedno le subjektivna stvar posa meznika. O tem, kaj razsvetljenje je, lahko potemtakem govorimo le približno, posredno s pomočjo metafor – kot o posledicah, stranskih pojavih … Z mnogimi razsvetljenimi in razsvetljenje iščočimi ljudmi sem se pogovarjal o Čarovnikovem vajencu, in vsi smo se strinjali, da je v tem izvrstnem literarnem delu Evaldu Flisarju uspelo priti do tistih skrajnih meja, do katerih racionalna beseda o pojmu razsvetljenja sploh lahko seže.”
Vili Ravnjak
“Čeprav nosi nekatere lastnosti idejnih romanov, kot sta na primer Mencingerjev Abadon in Bartolov Alamut … je Čarovnikov vajenec po svoji večplastnosti v našem prostoru vendarle tako svojski roman, da ga ni mogoče vzporediti z nobenim drugim delom slovenske književnosti in tudi ne povsem zvesti pod katerikoli romaneskni tip … Če ga presojamo s stališča literarne umetnine, sveta Flisarjevega romana torej ne smemo jemati kot faktografskega, ampak – kljub njegovi nedvomno avtobiografski podlagi – kot imaginarnega, se pravi: kot možni, s skladu z Aristotlom in Heglom v nekem smislu tudi resničnejši svet.”
dr. Tomo Virk, Potovanje je končano, pot se pričenja
“Da gre za veliki tekst sodobne slovenske književnosti, ne more biti po vsem povedanem nobenega dvoma več … Pred očmi se nam odpirajo strani, ki so plod fikcije, neustavljivo privlačne podobe izmišljije, ki jo je porodil blazen ali vsaj ustvarjalno izviren duh čarovnika. Flisarjev roman je fikcija, ki je resničnejša od vsake dokumentirane resničnosti. Potovanja čez himalajske strmine, skrivnostna srečanja v okultni tibetanski lamaseriji, fantazmagorične junakove sanje in odčarani spusti na zemljo, obdobje uvajanja in urjenja v tantrični praksi so preizkušnje v procesu junakove osebne rasti …”
Tea Štoka, Iskanje izgubljenega dvojnika
“Je Čarovnikov vajenec roman? Avtor tudi ob četrti izdaji tekstu ni dal tega imena, čeprav bi mu ga mogel dati še kako upravičeno. Begunec evropske metafizike in iskalec čiste bit nosti, ki obenem realistično živi med azijskimi ljudstvi in je vpet v himalajsko naravo, sodobni romantik, ki se upira pretirani porazumljenosti in hrepeni po skladnosti duha, telesa in narave, Evropejec, ki bi rad z azijskimi recepti premagal “Egona” – vse to v besednoetetski obliki vendarle ne more biti nič drugega kot roman … Roman Čarovnikov vajenec potrjuje potrebo in pomen “duha” in njegovega sodelovanja pri težkem “samoupravljanju” evropskega razumnika – pomen za danes in jutri.”
dr. Franc Zadravec, Slovenski roman 20. stoletja
»Najti sebe ne pomeni nič drugega kot počutiti se povsem domače sredi neštetih vprašanj. Nič se ne spremeni, razen notranjega odnosa – svet ni več uganka, ki jo je treba rešiti, svet je uganka, v kateri je treba uživati, jo občudovati. Če bi vajenec na uganko dokončno odgovoril, bi ji vzel lepoto, zanimivost, celo smisel. Že delna osredotočenost na odgovore, odgovore in samo odgovore bi ga oropala doživljanja sveta in bi tako izpred oči izgubil bistvo, da je resnica kot ženska – ne more je razumeti, lahko pa zapleše z njo. “Svet je tvoj dom in doma lahko počneš, kar se ti zljubi,” pravi učitelj. Ni treba razmišljati, treba je ljubiti življenje in mu pustiti, da vodi radostni ples. Knjiga Čarovnikov vajenec je kot zagonetna ženska, ki bralca vabi v zanosen užitek plesa ob ritmu (ne)smisla. Bralcu je ponujen plesni partner, zaslišati glasbo in ujeti njen ritem pa mora sam.«
Nara Petrovič, spremna beseda k 7. izdaji
Mogoče nikoli
(roman)
Nominacija za kresnika 2008
“Skozi sodobno verzijo pravljice Lepotica in zver opazujemo moderno pridno hčerkico, ki z na videz nedolžno in celo ganljivo prošnjo spravi očeta v hude težave ter celo življenjsko nevarnost. Igra skrivanja in odkrivanja se skozi Miljanino omejenost stopnjuje neverjetno intenzivno … V zadnja poglavja se zarolamo v ritmu akcijskega filma.”
Lucija Stepančič, Sodobnost, 2007
“Vsebinski razgibanosti se pridružuje žanrska pestrost. V kolažu literarnih zvrsti se klasični roman prepleta z dnev niškimi zapisi in prvinami potopisa. Mojster domačega potopisnega pisanja svoj paradni žanr vtke v zgodbo o iskanju resnice in življenjskega smisla ter potovanju v oddaljeno deželo in iskanju odgovorov na vprašanja svetovne problematike pripne metaforične dimenzije … Premišljena vsebinska zasnova vključuje tudi natančno razdelane karakterne profile junakov. Poleg osrednjih likov, pripovedovalke in njenega očeta, so enako žive tudi obrobne osebe, ki ne ostajajo zgolj blede silhuete v ozadju, temveč zaživijo kot osebnosti …”
Pina S., Radio Študent, 2007
»Eno ključnih vprašanj, s katerim se v tem briljantnem romanu, brez dvoma enem najboljših romanov iz sodobnega življenja, spopadata Evald Flisar in Miljana Samec, je vprašanje o resnici in življenju. Ozadje Miljaninega boja z jezikom in lastnim spominom je namreč vprašanje materine smrti – in srhljive slutnje (možne) lastne (so)krivde. To vprašanje pa je tudi (poleg zabavne zgodbe o odnosu med Miljano in njenim očetom) eden bistvenih momentov, ki poganjajo dogajanje. Kot da od odgovora ne bi bila odvisna samo dekletova prihodnost, ampak tudi njeno življenje. Je resnica (o samem sebi) v freudovsko analitičnem smislu res edina možnost za osvoboditev, premik v prihodnost, ali pa je življenje včasih večje od svoje lastne resnice?«
Robert Titan Felix, spremna beseda
Opazovalec
(roman)
Finalist za kresnika 2010
»Kolikor se spomnim, Evald Flisar še ni napisal romana, katerega dogajanje bi bilo v bistvenih zasukih motivirano z vohunsko/kriminalno dejavnostjo ali nadčutno energijo, čeprav v zvezi z drugo nekatere osebe izpričujejo poteze/ lastnosti, ki spominjajo na like, ki so nam znani (npr. iz drame Enajsti planet). Pa vendar je sámo pripovedno tkivo življenje, ki poteka skozi ali okoli nas in pravzaprav ni izmišljeno, čeprav je kot pojav v romanu sestavljeno iz realnega sveta osrednje osebe, a tudi iz umetelne poloble, ki jo sestavljajo ljudje iz ameriških knjig in filmov, so doživljeni kot ljudje iz mesa in krvi tega časa, in tako je pred bralcem knjiga, ki je v vsebinskem smislu sodoben odziv na sodobno družbo, kulturo, civilizacijo. Njegov osrednji junak v večini romana sploh ni “junak” – že naslov pove, da je samo “opazovalec”, toda v ključnem trenutku svojega življenja iz te vloge vendarle prestopi v aktivno držo in postane upornik. A da se “predrami”, se mora zgoditi veliko stvari: usodni problem se je moral zaostriti do konca in ga privesti v stanje, v katerem je našel smisel, ne kakšno novo izmišljeno, ampak neponarejeno življenje.«
Jože Horvat, Sodobnost
»Ko mladi junak romana izve, da ima neozdravljivo bolezen in največ leto pred sabo, se odloči življenje spremeniti, živeti hoče zares in drugače, sreča klošarja in ta mu napelje svojega newyorškega prijatelja, bogataša, ki ga potegne v razkošje in neverjeten komplot z mrtvimi, ubitimi, s skriv nostnimi praznimi šatuljicami, FBIjem, z dvojniki, ljubicami, s taksisti, skoki z nebotičnikov. Zaplete se v kolobocijo, v vrenje zgodb in zapletov in odnosov z ljudmi, čeprav ti niso kar tako, vsak malo spominja na kakšno filmsko zvezdo, in to nalašč in osveščeno, vse je zelo skrivnostno in kot od zgoraj vodena zarota svetovnih razsežnosti. Flisar se poigrava z bralčevo okuženostjo z različnimi žanrskimi razpleti in klišeji, mešanica ljubezenske zgodbe, trilerja in kriminalke poganja samo zgodbo, hkrati pa zraven primeša zanj prepoznavne eksistencialne teme, ki jih bližina smrti in izpostavljenost v tujem mestu, samota in bližina mejnih stanj samo potencirajo. Kaj hočemo in zakaj se potem tako hitro naveličamo, zakaj projiciramo in ne pustimo, da bi bile stvari, kar so; kaj prinese in odnese bogastvo; kako najti svobodo in kako v njej vzdržati (in zakaj ne?). O drznosti in pogumu, ki naj bi rasel iz zavedanja smrti in občutka običajnosti, nepomembnosti; to so teme, ki jih Flisar vedno znova odpira v svojem proznem in dramskem opusu.«
Matej Bogataj, Mladina
Na zlati obali
(roman)
Finalist za kresnika 2011
»Roman Na zlati obali nam prvenstveno govori o naši ujetosti v identiteto, vendar ne ujetosti, ki bi se spodbijala s svobodo. Smo, kar smo, in bolj, kot bomo bežali, bolj silovito bomo v to zadevali. In vendar Flisar tudi bežanja ne problematizira, kajti tudi, ko bomo bežali, bomo mi sami: roman Na zlati obali ujetost v identiteto razume neločljivo s posameznikovo svobodo in odgovornostjo in to je njegova žariščna tematska nit. Sami si začrtamo svojo pot, njeno podobo, samo mi smo tisti, ki na njej vztrajamo ali ne: “Je bil to trenutek resnice za Markovega očeta? Spoznanje, da mu ni treba naprej? Da mu sploh ni bilo treba priti v Afriko? In da mu tudi domov ni treba? Da gre lahko naprej (ali nazaj), ne da bi moral svojo pot čemur koli podrejati ali komur koli pojasnjevati? 'Odgovornost je vedno bila in ostaja moja,' je zapisal na koncu.” Knjiga nam torej govori o tisti ujetosti v identiteto, ki se ne izključuje z našim spreminjanjem, govori o identiteti, ki temu spreminjanju hkrati predhaja in ki za njim ostaja. O tistem temnem in neulovljivem, na kar se v resnici nanaša beseda 'jaz', o tistem, kar poraja vse naše odločitve, pa tudi stagnacije, o tistem, s čimer lahko vstopamo v polje dialoga le tako, da sprejemamo odgovornost za svoja dejanja, in tako, da se mu približujemo skozi svojo izkušnjo.«
Tina Kozin, Sodobnost
»Evald Flisar je pretanjen portretist človeških značajev in iskalcev smisla v sodobnem svetu. Takšni junaki so tudi protagonisti njegovega romana Na zlati obali, ki se odpravijo na pot v Afriko. Roman se dogaja pred tremi desetletji, ko je po Zahodni Afriki potoval tudi Evald Flisar in seveda v romanu Na zlati obali prepletel fikcijo z lastnimi izkušnjami, ki so ga zaznamovale na poti. Junaki romana potujejo po sledi knjige popotnika in pisatelja Igorja Hladnika, ki je med zadnjim potovanjem po Afriki izginil, domov pa se je vrnil le rokopis njegove nedokončnae knjige. Po sledeh tega rokopisa se v Afriko odpravi iskat očeta sin Marko, po sledeh Hladnikovih prejšnjih knjig pa potujeta še dva para, Slovenca Peter in Silvija ter Angleža Jack in Sally. Junaki romana se na poti po naključju srečujejo, njihove zgodbe se prepletajo in zapletajo. Na zlati obali je seveda vse kaj drugega kot potopis, je berljivo napisan roman, v katerem avtor s pravo literarno veščino gradi zgodbo, ustvarja človeške like, se sprašuje o smislu, ne ponuja enoznačnih odgovorov in daje bralcu pri razbiranju pomenov svojega pisanja veliko svobode.«
Alenka Zor – Simoniti, TV Slovenija
To nisem jaz
(legoroman)
Nominacija za kresnika 2012
»Avtobiografski (lego)roman To nisem jaz odlikujejo vse lastnosti avtorjeve potopisno filozofske in romaneskno avtobiografske proze, nima pa zanj značilne premočrtne fabule. Sestavlja ga prepleteno omrežje doživljajskih fragmentov, meditativnih prebliskov, opisov poti in spominskih utrinkov, ki se s premišljenim nizanjem epizod, digresij in vračanj na nedokončane poti v bralčevi zavesti sestavljajo v enoten prikaz neobičajne usode popotnika, intelektualca in pisatelja, ki na pragu zatona mladostnih energij z ironično distanco tako do sebe kot do časa, ki nas je vklenil v svoj hladni objem, obračunava ne samo z drugo polovico 20. stoletja, kakor jo doumeva glede na svoje izkušnje, ampak tudi s svojimi cilji, željami in njihovimi (ne)izpolnitvami. Rezultat je miselno bogata, izbrušena, strukturno inovativna in duhovita proza, s katero je avtor svoje življenje povzdignil v fikcijo, sebe pa v literarni lik, ki mu ne manjka protislovnosti in kompleksnosti, čeprav lahko bralec v njegovi epopeji zasluti tudi barvo svoje lastne življenjske zgodbe.«
Saša Brajnik, spremni tekst
»Vse spominja na avtobiografijo, pomešano z avtofikcijo; rojstvo v vojnem času in prihod sovjetskih osvoboditeljev, študij v Ljubljani in poroka, strastni preobrati vse do tretje poroke in sinovega rojstva, s katerim se knjiga tudi konča. Pomemben del je pisanje o konstruktivnih in produktivnih nesporazumih, kakor jih uzre ob uprizarjanju svojih dram po svetu; naš najbolj prevajani in uprizarjani dramski avtor popisuje srečevanja z bralci in gledališčniki na Japonskem, v Indoneziji, Nepalu, Indiji in Egiptu, odkriva razlike v mentaliteti in se zraven muza nad učinki kulturnega trka. Flisarju se nedvomno pozna pisateljska kilometrina, njegov slog je gladko prehajanje od znotraj navzven, enkrat izrazito oseben, drugič zna priskrbeti modele in analogije realnosti. Kot vedno piše tudi zdaj ves čas o sebi, vendar z distanco in zavestjo o tem, kako se njegov vsakokratni dominantni jaz vede v različnih situacijah. Suvereno se sprehaja med domom in svetom, tudi dom je vedno nekje drugje, položen v različne časovne in prostorske koordinate, dom je zanj zasilno bivališče, kot so zasilni in začasni jazi, ki prihajajo do besede. Avtobiografija, avtofikcija, strastno in neprizanesljivo pisanje, tudi do sebe, je eden redkih premislekov, ki misli izkušnjo širšega sveta, ne da bi izgubil razsežnost prvega, izgubljenega doma v Prekmurju.«
Matej Bogataj, Mladina
Dekle, ki bi raje bilo drugje
(roman)
Finalist za nagrado Modra ptica 2012
»Romaneskna zasnova sprva obeta družinsko dramo, soočenje med materjo in hčerko, vendar se pripoved pričakovano zasuka v nepričakovano smer. Tudi tokrat je Flisarjev roman igra s fikcijo v dobesednem pomenu. Zgodba in tudi sami liki so nekakšen skupek citatov in občih mest iz literature, filma in nemara celo avtorjeve biografske izkušnje, vsaj v tistih epizodah, ki se dogajajo v Veliki Britaniji. Romaneskna platforma pa se še vedno napaja predvsem iz literarnih klasikov. Špelina podoba na primer spominja na hibridni derivat pravljice o grdem račku: ima čudovito lep obraz, nekaj med Scarlett Johansson in Angelino Jolie, ki pa ga kazi hlodasto telo, vir njenih frustracij in nesamozavesti. Pravi pratekst Dekleta, ki bi raje bilo drugje, pa je gotovo Burtonova Anatomija melanholije. Burton v predgovoru zapiše, da knjigo o melanholiji piše z namenom, da bi ga delo od nje odvrnilo – kakor Špela, ki zgodbo o svoji travmi pripoveduje, da bi se je končno lahko odrešila.«
Ana Geršak, Radio Slovenija
»Zadnje in nabolj usodno vzpostavljanje razmerij med resničnostjo in fikcijo nam ponuja seveda sklep romana: v nenavadni igri na srečo, v kateri se vložek, vsota življenjskega zavarovanja gospoda Benjamina, tako dinamično spreminja, da kar kriče opozarja na svojo virtualnost, vendar to v današnjem virtualiziranem svetu ni zadostna ovira, da bi kdo iz boja za dobiček izstopil, je Špela postavljena v položaj opazovalke, kar se zanimivo podvoji kasneje, ko povabljena v gledališče na odru spremlja prizor, ki ga je prej imela za resničnega, in tako spoznava, kako je bil njen prejšnji jaz enako opazovalec, kako je bila prejšnja ona enako opazovalka, kot je zdaj, le da je poprej tako opazovala svoje lastno življenje, zdaj pa spremlja tuja, za katera se na odru izkaže, da so res tuja in potujena, ne pa, kakor je pomišljala poprej, usodno staknjena z njenim lastnim. In seveda: katerim lastnim?«
Andrej Blatnik, spremna beseda
